Pa kaj če pišem 2012

NEZAMENLJIVO OTROŠTVO

vidiš samo na podeželju, ko ni daleč naokoli cestne razsvetljave in edino, kar sem slišala, je bilo bratovo mirno dihanje in stričevo globoko ogabno hropenje in vzdihovanje. Svojo roko je potegnil ven izpod mojih hlačk, vendar je, kar se da hitro, sveže navlaženo porinil nazaj za bombaž. Čutila sem močan pritisk, ki ga je ustvarjal s svojimi prsti in vedela, da mi občutek preprosto ne ugaja in se ga moram znebiti. Vendar nisem bila zmožna, iz sebe nisem spravila niti najmanjšega »a« niti jokala nisem. V tistem trenutku poskusa upora, pa me je potisnil bližje k sebi oziroma k svojemu spodnjemu delu telesa. Somnim se tople solze na licu in spomnim se notranjega klica »na pomoč«. Na koncu sem iz sebe le spravila klic brata: »Borut, Borut!« Preden se je zbudil, je bil stric že v spe čem položaju in se pretvarjal, da sem s kričanjem prebudila tudi njega. Brat me je pogledal in opazil, da sem gola. Verjetno je mislil, da sem se slekla v spanju. Peljal me je na stranišče, ker sem ga tako prosila. Kaj se je zgodilo po tem, se ne spomnim najbolje. Ko sva se z bratom vrnila, je postelja samevala, strica pa tudi naslednje jutro ni bilo na spregled. Nikoli več nisem hotela prespati pri babici, a nikoli tudi nobenemu povedati zakaj. (od lomek) Maja LIČEN

Moje življenje je sestavljeno iz treh delov. Preprosto se ne najdem samo v eni podobi, ker sem raje troje različno. Najlažje je biti odsev tistega, kar si drugi želijo, da si. In sama kot najstnica sem komunikativna, zbavna in vedno pripravljena na žur. Kot drugo sem to, kar čutim. To, da živim za umetnost in predvsem za lepoto ženske, da si jo vzamem s slastjo in strastjo, da čutim njeno trepetajoče telo. Tretji del mojega življenja pa je tistih nekaj munut preden padem v sanje, ko razmišljm o enem in istem, o mori in sovraštvu, o izgubi otroške miline, čistosti in nedolžnosti. Ko razmišljam o svojem nezamenljivem otroštvu. Imela sem 6 let in bilo je med poletnimi počitnicami tik pred vstopom v 1. razred. S polbratom Borutom sva ostala za eno noč pri babici po materini strani. Te babice noben od naju pravzaprav ni poznal bolje kot po imenu. Živela je v zelo stari umazani hiši, v kateri je zaudarjalo po plesni. Nikoli ne bom pozabila tega vonja, ki me je ves čas dražil na kašelj in zaradi katerega sem zadrževala dih in potem spet na hitro vdihnila in zadržala, dokler nisem imela že popolnoma rdečih lic. Babica je imela 5 otrok. Štiri sinove in mojo mater. Trije od mojih sricev so bili težki alkoholiki in so že večkrat prej imeli težave s policijo. Noben od njih ni delal oziroma služil, zato jih je vse že odrasle, preživljala moja babica. Najmlajši je bil star 25 let in klicali so ga Lojz. Vedno je bil bolj tihe narave, samo smejal se je nekoliko preveč. In tisto edino noč, ki sva jo z bratom morala preživeti v tej hiši, sva spala prav z njim. Spomnim se, da me je brat pred spanjem okopal ter preoblekel in mi povedal pravljico. Vedno je skrbel zame, poznalo se je, da je 7 let starejši in počutil se je odgovornega. Legla sem na sredino postelje in hitro zaspala. To pa je bil čudež, kajti vedno sem se dobesedno matrala, da sem zaspala in tudi ko mi je uspelo, sem se potem ponoči še najmanj trikrat zbudila. To noč sem se zbudila samo enkrat, a naprej nisem zaspala in mislim, da po tej noči še nekaj časa nisem občutila tistega pravega globokega spanca. Zbudila sem se zaradi čudnega občutka na svojem telesu. Začela bi kričati, če ne bi bila v tisti zmedenosti, omotici, ki jo čutiš takoj, ko se zbudiš. Spodnjega dela pižame, ki mi jo je prej brat oblekel, ni bilo več na meni, stričeva roka pa se je rinila pod mojimi majhnimi spodnjimi hlačkami. Ničesar nisem razumela, gledala sem v temo, tisto pravo temo, ki jo

24

25

Made with FlippingBook Annual report maker