Pa kaj če pišem 2012

Tostranska leta

iBEDAK

A pred gojenjem krvi,

TOSTRANSKA LETA Ti! Arogantna probeštija, (sama na sebi,) sama v sebi - koleba, si nevede kolovrat prete, svoj greh, na Moj smeh, v Moje krake. Sedaj na vrsti sem Jaz, ki ne dam za šalo, saj odtujeno je vse, kar iztrgati se da, da živiš v stiski, v svojih mrtvih krivinah. Ti! Arogantna probeštija, (sama na sebi,) sama v sebi - koleba, si nevede kolovrat prete, svoj greh, na Moj smeh, v Moje krake. Sedaj na vrsti sem Jaz, ki ne dam za šalo, saj odtujeno je vse, kar iztrgati se da, da živiš v stiski, v svojih mrtvih krivinah. Sociala nič več ne jebe, rdečica pol(t) je tvoje teme, kakor kozel v gnilobi, (obdan) v kropu sužnjaški si tegobi.

rde č ica pol(t) je tvoje teme, kakor kozel v gnilobi, (obdan) v kropu sužnjaški si tegobi. Pojebem se na tvoje zidove, na tvoj status quo, na tvojo židano postavo, (Ona) dvigajo č a se zastava, tvoje smrti in Moje vzbujajo č e kreposti, obudi bodo č e stebre, razblini in pokon č a bole č e hlipanje. Nova era - zbegana, zblojena, cmera si ti! zasužnjena žena, Mi pa smo Kralji v blatu, bolanih, prodanih, skovanih teh duš, ki razkrokani del so teme. Nova era - zbegana, zblojena, cmera si ti! zasužnjena žena, Mi pa smo Kralji v blatu, bolanih, prodanih, skovanih teh duš, ki razkrokani del so teme, in lastno hudičevo seme. To je kajpak Moj ideal, ki ne sega daleč od asketa, mojstra svečeniškega očeta, produkt sovraštva in sramu, za tvoj poton, na Moja leta.

Družina postala je osama/razklana,

Zavajajmo sebe z očmi,

Kot jagnje brez peruti,

Če peklov duh igra na strune,

Ki nima čevljev za obuti,

Nam potreben je oddih,

modrečo kri zastrupila je kača.

Kajpak se poraja vzdih.

Prestregla vaška nas je strela,

Spolzka pot ledeno drsi,

Duhovno podprla jo je scena,

Mi pa smo zgolj kratke sape,

Dušo nam in Vam bo vzela,

Naš čas v Kras burno beži,

Se v temačne oblake skrila.

v tuječi grad, v druge krake.

Na plečih naše prihodnosti,

Butara sedaj visi,

Se pal'ca Nam prikaže,

Sociala ni č ve č ne jebe,

in lastno hudi č evo seme. Pojebem se na tvoje zidove, na tvoj status quo, na tvojo židano postavo, (Ona) dvigajoča se zastava, tvoje smrti in Moje vzbujajoče kreposti, obudi bodoče stebre, razblini in pokonča boleče hlipanje. To je kajpak Moj ideal, ki ne sega dale č od asketa, mojstra sve č eniškega o č eta, produkt sovraštva in sramu, za tvoj poton, na Moja leta.

Le kje naš narod obtič i?

Saj Gorje! če ta mi laže,

Za mesto kralja ni prav vsak,

Ki ima popolno moč,

Sploh pa ne ta iBedak.

Svoje grehe, svoje paže,

Odbila/-o glavo/ura bo (v) polnoč.

A leksande r B ob i č

Potlej se usoda kaže,

Aleksander Bobi č

Ko mu pleme ogenj nudi,

cvrčeče tot-e so etaže,

v kotlu uničimo vse.

4

4

5

3

Made with FlippingBook Annual report maker