Nizozemska, Italija, Hrvaška, Grčija. Projekti učne mobilnosti omogočajo udeležencem izkušnjo v tujini, ki prinaša dolgoročne pozitivne učinke za njihov osebni in strokovni razvoj. Glavni cilj projektov mobilnosti je omogočiti udeležencem pridobitev znanja, spretnosti in izkušenj, ki prinašajo dodano vrednost njihovemu izobraževanju ali delu doma. Poleg neposrednih vplivov na posameznike pa omenjene aktivnosti prinašajo pozitivne spremembe in razvojne premike tudi znotraj BIC Ljubljana. Živilska šola je enota BIC Ljubljana s programi na različnih nivojih (nižje poklicno, srednje poklicno, srednje strokovno izobraževanje), tako je tudi struktura dijakov pestra in raznolika. Pomembno nam je, da k sodelovanju pri mobilnosti povabimo tudi dijake z manj priložnostmi, saj se zavedamo vrednosti teh izkušenj. Na dijake ima mobilnost izreden pozitiven učinek, tako za dvig njihovih poklicnih in strokovnih kompetenc kot tudi za krepitev socialnih veščin. Izkušnje so pokazale, da jih najlažje nagovorimo k sodelovanju tako, da jih prej nagovorimo individualno, zelo konkretno, navadno to vlogo prevzame profesorica praktičnega pouka ali svetovalna delavka, včasih pa tudi razrednik ali koordinator projektov. Kot primer dobre prakse naj izpostavimo mobilnosti v Francijo in na Finsko. Na obeh so sodelovali udeleženci z manj priložnostmi. Med drugimi sta bili na mobilnost v Franciji vključeni tudi dve dijakinji s posebnimi potrebami, ki prihajata iz družin z nižjim socialno-ekonomskim standardom. Opravljali sta delo v kuhinji, spremljala ju je razredničarka, ki jima je bila ves čas mobilnosti na voljo. Z dijakinjama, ki sta se udeležili mobilnosti v Francijo, smo se pred odhodom pogovorili in ju seznanili s potekom poti, bivanjem in delom v šolski slaščičarni. Učiteljica praktičnega pouka je bila ves čas mobilnosti z dijakinjama, kar jim je zelo olajšalo nastale situacije. Tudi pri mobilnosti na Finskem je sodelovalo več dijakov, med njimi dve dijakinji, ki sta v naše programe usmerjeni kot dijakinji s posebnimi potrebami. Dijakinji sta opravljali prakso v šolski slaščičarni. Obe sta izhajali iz manj spodbudnega domačega okolja, ena od dijakinj je bivala v Zavodu
za usposabljanje in je potrebovala predvsem veliko podpore, tako svetovalne službe kot razredničarke. V času opravljanja prakse je profesorica, ki ju je tudi spremljala, skrbela za vso potrebno podporo. Najtežji izziv je bil prvi delovni dan, čas pred odhodom na novo delovno mesto. Prisotna je bila zaskrbljenost, kako bo na delovni praksi, kakšni bodo tamkajšnji dijaki, kako se bodo sporazumevali, ali bodo delo opravile dovolj dobro. Kot primer dobre prakse se je izkazal predlog mentorice (profesorice spremljevalke) za izdelavo kremne rezine kot tradicionalne slovenske sladice. Dijakinje so pokazale postopek izdelave tamkajšnjim učencem in učiteljici. Vsi so bili nad izdelkom zelo navdušeni. Dijakinje je v postopku izbora nagovorila učiteljica praktičnega pouka, ki jih je tudi dobro poznala, sodelovala je tudi svetovalna delavka in koordinatorica mobilnosti. Pomembno je bilo, da smo skupaj spregovorili in se pogovorili o vseh strahovih, vprašanjih in dilemah, ki so jih dijakinje imele pred odločitvijo za odhod v tujino. Dijakinje pa so pri obeh izmenjavah, tako v Franciji in na Finskem poleg strokovnega znanja izboljšale tudi socialne veščine, komunikacijske spretnosti, znanje jezika in krepile pozitivno samopodobo.
jih spremljale v življenju. V Vzgojno-izobraževalnem zavodu jim pomagamo vzporedno reševati njihove težave doma in v šoli. Naša Erasmus pot se je pričela pred dvajsetimi leti, ko smo v Celju sodelovali s skupino mladih na festivalu srednjih šol in srečali predstavnico takratnega centra za mobilnost, ki je promovirala projekte Leonardo da Vinci (predhodnik programa Erasmus+). Še istega leta smo prijavili prvi projekt. Prej je bilo treba tudi v lastni hiši opraviti s pomisleki, da to ni za naše mladostnike, da bo sigurno kaj narobe in bo sramota za ustanovo. Pa smo vseeno šli, v Spoleto, v Italijo. Projekt je vključeval deset dijakov srednje poklicne šole, smer gastronom-hotelir, ki so obvezno tritedensko prakso opravili v okviru mobilnosti v Italiji. Vse smo se zmenili, saj so italijanski šefi kuhinj znali enako angleščine kot naši udeleženci. Ponosni so bili na certifikate o usposobljenosti za pripravo italijanskih jedi, pokazali so jih staršem, socialnim delavcem, drugim vrstnikom. Udeležba v projektu je pomembno izboljšala njihovo samopodobo. Opogumljeni z dobro izkušnjo smo z mobilnostjo nadaljevali. Izboljšali smo jezikovno in snovno pripravo v okviru pouka v programu gastronom-hotelir in prav tako pri praktičnem pouku. Prirejali smo dneve italijanske kuhinje tudi za lokalno skupnost in postali prepoznavni v okolju, češ, »zavodski« pa hodijo v tujino. Za dijake je bil velik dosežek, da so bili izbrani za delo v tujini, da so preživeli tri tedne daleč od doma, da so uspešno opravili prakso ter osvojili osnove italijanske kulinarike. Velika potrditev je bila tudi ta, da so se lahko sporazumevali s svojim znanjem angleščine. Poleg Spoleta so sledile še druge destinacije – Sevilja, Latvija, Bordeaux, letos Portugalska. Dvakrat smo dobili najvišje priznanje CMEPIUS-a – jabolko kakovosti – za najboljši dijaški projekt. Ponosni smo na priznanji, še bolj pa na dejstvo, da je mobilnost postala del kulture naše ustanove in da je postala spodbuda za projektno, timsko delo tudi na drugih področjih našega dela. Lotili smo se Comeniusa, začeli smo se povezovati v evropsko združenje zavodov Euromet. V sklopu Comeniusa so se v raziskovanje novih metod poučevanja dijakov s posebnimi potrebami vključili učitelji, tako da so
več let sodelovali z učitelji s poklicnih šol z različnih evropskih držav (Švedske, Litve, Latvije, Španije, Portugalske in Nemčije). Euromet je združenje, ki omogoči srečevanje in izmenjavo znanj med vzgojitelji, mladostnikom pa omogoči srečevanje z vrstniki z drugih držav z namenom izboljševanja socialnih veščin. Prav tako se je razširila ekipa koordinatorjev in spremljevalcev. Prve mobilnosti smo pripravljali in izvajali učitelji in vzgojitelji Tončka, Tanja, Biljana in jaz kot ravnatelj, danes imamo širok nabor učiteljev in vzgojiteljev ter pripravljenost skoraj vseh sodelavcev za udeležbo v projektu. Že v prvi ekipi so sodelavci delovali v skupno dobro, znali odpirati nove poglede in tako je tudi sedaj. Sodelavci se učijo drug od drugega, projektno delo je postalo del našega vsakdana. Mladostniki so bili večkrat razočarani, ker njihov način dela ni bil sprejet s strani učiteljev, in obratno, tudi učitelji so vedno znova ugotovili, da dijaki nečesa niso naredili, se niso držali predpisanih okvirov. Projektno delo pa pomembno pripomore
Projektno delo - pristop in pot do mladostnikov iz Zavoda
Pripravil: Peter Pal, ravnatelj, Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora
Mobilnost-gibljivost-odprtost so vrednote, ki imajo v Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora že dolgoletno tradicijo. Po eni strani izhajajo iz potreb populacije, saj delamo z mladimi s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki imajo številne primanjkljaje. Zato nam je bilo sodelovanje v projektih mobilnosti pomembna nadgradnja oblik in metod dela z našimi srednješolci. Dijaki, ki se šolajo v Vzgojno- izobraževalnem zavodu Višnja Gora, so prenehali obiskovati srednjo šolo, ker niso mogli zdržati preveč storilnostno usmerjenega pouka oziroma ker se niso mogli osredotočiti na pouk ob težavah, ki so
k resocializaciji naših mladostnikov. Pomaga nam verjeti vanje, ustvarjati prijetno vzdušje, motivacijo, jim stati ob strani v najbolj občutljivem obdobju njihovega življenja – odraščanju. Je način dela, pristop in pot do njih. Je mobilnost-gibljivost-odprtost v glavah in dejanjih.
38
39
CMEPIUS // NOVIČNIK // 2022
CMEPIUS // NOVIČNIK // 2022
Made with FlippingBook Online newsletter