This interactive publication is created with DTS.Flip, a service for streaming PDFs online. No download, no waiting. Open and start reading right away!
PAKAJ Č EPIŠEM
Izvirna besedila: Arjeta Ajvazi, Aleksander Bobi č , Doris Blatnik in skupina, Grega Hrib, Katarina Kranjec, Maja Li čen, Meta Mežan
literarno-likovni list Gimnazije Moste
št. III
Avtorica prevoda iz španš č ine: Lara Selko
junij, 2012
Risbe: Meta Mežan, Gal Kožar
Fotografiji: Teja Jereb, Hajdi Šinkovec
Naslovnica: Meta Mežan
Postavitev in urejanje glasila: Alin Kostiov
Mentorica: Kristina Ho č evar, profesorica slovenš č ine
K sodelovanju vabljeni dijakinje in dijaki Gimnazije Moste. Svoje prispevke za naslednjo
številko lista pošljete na:
kristina.hocevar@guest.arnes.si
2
3
Tostranska leta
iBEDAK
A pred gojenjem krvi,
TOSTRANSKA LETA Ti! Arogantna probeštija, (sama na sebi,) sama v sebi - koleba, si nevede kolovrat prete, svoj greh, na Moj smeh, v Moje krake. Sedaj na vrsti sem Jaz, ki ne dam za šalo, saj odtujeno je vse, kar iztrgati se da, da živiš v stiski, v svojih mrtvih krivinah. Ti! Arogantna probeštija, (sama na sebi,) sama v sebi - koleba, si nevede kolovrat prete, svoj greh, na Moj smeh, v Moje krake. Sedaj na vrsti sem Jaz, ki ne dam za šalo, saj odtujeno je vse, kar iztrgati se da, da živiš v stiski, v svojih mrtvih krivinah. Sociala nič več ne jebe, rdečica pol(t) je tvoje teme, kakor kozel v gnilobi, (obdan) v kropu sužnjaški si tegobi.
rde č ica pol(t) je tvoje teme, kakor kozel v gnilobi, (obdan) v kropu sužnjaški si tegobi. Pojebem se na tvoje zidove, na tvoj status quo, na tvojo židano postavo, (Ona) dvigajo č a se zastava, tvoje smrti in Moje vzbujajo č e kreposti, obudi bodo č e stebre, razblini in pokon č a bole č e hlipanje. Nova era - zbegana, zblojena, cmera si ti! zasužnjena žena, Mi pa smo Kralji v blatu, bolanih, prodanih, skovanih teh duš, ki razkrokani del so teme. Nova era - zbegana, zblojena, cmera si ti! zasužnjena žena, Mi pa smo Kralji v blatu, bolanih, prodanih, skovanih teh duš, ki razkrokani del so teme, in lastno hudičevo seme. To je kajpak Moj ideal, ki ne sega daleč od asketa, mojstra svečeniškega očeta, produkt sovraštva in sramu, za tvoj poton, na Moja leta.
Družina postala je osama/razklana,
Zavajajmo sebe z očmi,
Kot jagnje brez peruti,
Če peklov duh igra na strune,
Ki nima čevljev za obuti,
Nam potreben je oddih,
modrečo kri zastrupila je kača.
Kajpak se poraja vzdih.
Prestregla vaška nas je strela,
Spolzka pot ledeno drsi,
Duhovno podprla jo je scena,
Mi pa smo zgolj kratke sape,
Dušo nam in Vam bo vzela,
Naš čas v Kras burno beži,
Se v temačne oblake skrila.
v tuječi grad, v druge krake.
Na plečih naše prihodnosti,
Butara sedaj visi,
Se pal'ca Nam prikaže,
Sociala ni č ve č ne jebe,
in lastno hudi č evo seme. Pojebem se na tvoje zidove, na tvoj status quo, na tvojo židano postavo, (Ona) dvigajoča se zastava, tvoje smrti in Moje vzbujajoče kreposti, obudi bodoče stebre, razblini in pokonča boleče hlipanje. To je kajpak Moj ideal, ki ne sega dale č od asketa, mojstra sve č eniškega o č eta, produkt sovraštva in sramu, za tvoj poton, na Moja leta.
Le kje naš narod obtič i?
Saj Gorje! če ta mi laže,
Za mesto kralja ni prav vsak,
Ki ima popolno moč,
Sploh pa ne ta iBedak.
Svoje grehe, svoje paže,
Odbila/-o glavo/ura bo (v) polnoč.
A leksande r B ob i č
Potlej se usoda kaže,
Aleksander Bobi č
Ko mu pleme ogenj nudi,
cvrčeče tot-e so etaže,
v kotlu uničimo vse.
4
4
5
3
Da pomo č nam omili,
ZVEZDICA
POMLADNE DNI
Naše grehe,
Grenko nam je znana,
O, blažen bodi čas pomladnih dni,
Vaše zdrahe,
Ta naša krama/slama,
Takrat, ko že zdavnaj sneg skopni,
Našo negotovost.
Si pipo odpira,
Se belina kože raztopi,
Čemu - te vprašam zvezdica, č emu?
Butale obira.
V sončno temne lise,
Nas razbeli,
Ti se greš protokol,
Živela zvezda unitarnica,
(Pa zabeli,)
mi igramo zobobol,
zemljo nam podvržeš,
Naše bolečine mračne,
saj karkoli bol,
Jo Nam oplemenitiš,
Optimizem podkrepi.
je zame brezupen boj,
Jo Nam obdeluješ,
je veter na mline,
In sebi verjameš,
Beda v bed-u neprestano bedi,
v Don-skem rokavu ožine.
Da sama si kradeš.
Huda ura smrt nakaže,
Čemu - te vprašam zvezdica, č emu?
Nam duhove iznakaže,
obra vera bije v tebi,
Amplituda muhasta se zdi,
Aleksander Bobi č
Huda ura nas prisili,
Krivo vreme mesto pomori.
Za te pomladne dni,
Vsekakor dali bi vsi,
Sekiro, kri, lopato,
Saj všečno nam se zdi,
da Sonce vzklije iz krvi.
Al e ksa nde r B o b ič
5
6
6
7
Hajdi Šinkovec: SVETLOBA 2. mesto na šolskem nate č aju za najboljšo fotografijo na temo Svetloba Hajdi Šinkovec: SVETLOBA 2. mesto na šolskem nate č aju za najboljšo fotografijo na temo Svetloba
RA Č UNAJTE NA NAS Bitja nevidnih višav vle č ejo njihove niti, niti majhnih, majcenih lutk. Z nitmi kimaje vodijo njihove majcene glave, napolnjene s plastiko, ki č em – snom zlagane daljave.
V temne ulice absurda in nesmisla ste odgnali misli in odtenke dvoma,
v prašnih kleteh nas koljete in porivate v ožine, trkate s kristalom – slavite zmago zgodovine.
In ko boste že z nasmehom zrli v svojo šahovnico sveta,
s prepri č anjem, da vse figurice so vaša last - spregledali ste za obzorjem druga polja, in ne oddahnite si – Ni še mrtva č ast. Niso vsi na uzdah, nitih, nekaterih pa č ni strl tiso č i poraz, zato sedaj in zmeraj – Ra č unajte na nas!
Grega Hrib
7
8
8
9
NA VIDEZ Ne vidim dobro tvojega obraza, obrnjen je stran ... ... skoraj zmeraj ga zajemam s koti č kom o č esa, č e le lahko ... ... (in na videz si lepa) ...
Ne poznam te, tujec si mi ...
... še nikoli nisva izmenjala besed in ne poznam tvojega imena ... ... (toda na videz si lepa) ...
Kmalu odkorakaš stran in ostaneš neimenovana ... ... zagrabim tolažeč , cini č en izgovor ...
... (da si lepa le na videz) ...
Grega Hrib
Meta Me ž an
9
10
10
11
TEATER Teater, oder in zavesa. Polagoma pogasnejo lu č i, in iz teme izstopijo telesa, v katera se ujamejo o č i.
PLIŠASTI MEDVEDEK V uli čni izložbi stoji prašna polica, na njej sameva majhen plišasti medvedek. Trohnoba mu odžira že oguljena lica in čas ga ovija v pajčevinast zapredek. Nem in negiben čaka novega lastnika, da s prstom uprtim vanj, vdre skozi vrata. V sencah reči se moteči svetlobi umika, ne pogled, ne dotik ga ne prepoznata. Le včasih - kdaj pa kdaj, se redek gost pojavi samo za bežen hip, prizanese igrači blag smehljaj, se obrne - in že izgine v ulični utrip.
Pri č etek drame in zasnova. Par laži, ki vodijo v zaplet, prenapihnjen vrh in znova neresnica manj in znan razplet.
Konec drame - igralec se prikloni. Plosk dlani ter kak pljunek v zahvalo, zagrnjena zavesa – razgrnjeni demoni in nekaj sebe, kolikor je še ostalo.
Grega Hrib
G rega H r i b
11
12
12
13
Teja Jereb: NASPROTJA 1. mesto na šolskem fotografskem nate č aju na temo Nasprotja
23
14
15
Č RNI OGENJ (odlomek, 13. poglavje) Kako hitro se je vse spremenilo. V č asih še sama sebe ne razumem, kaj šele da bi me drugi razumeli. Vse se je odvijalo tako hitro. Enostavno nisem mogla ve č slediti. So dnevi,ko se mi zdi življenje kot fil. Sami igralci okrog mene . In kaj mi preostane?Tudi jaz moram igrati njihovo igro. Kako malo je potrebno,da padeš na tla. To je za četek konca. Samo še navzdol lahko gre. Celo življenje ne morem biti zaprta v sobi. Soočiti se moram s posledicami. Pripravljena sem na najhujše. Vseeno mi ni žal,da sm zbombala Saro. Zaslužla si je pošten fajt. Bolj ko razmišljam, slabše mi je. Če bi imela priložnost,bi še danes odšla daleč od vseh in od vsega. Vstala sem in odšla v dnevno sobo. Pripravljena sem bila na razpravo. Huje bo kot na sodiš č u. Za č ela sta vpiti name, preklinjati, me zmerjati... Glava me je za č ela bolet od tega sranja, stari. Skoz en in isti scenarij, prou na pamet že vem, kaj bosta rekla ... Ker sem zdolgo časeno sedela in nisem niti besedice rekla, me je mami zgrabila in me moč no stresla. Mislila je, da jo s takim obnašanjem izzivam. Č lovek ne ve ve č , kaj bi naredil. Vse, kar delam, je narobe. Prav, č e je hotela, da spregovorim, potem bom. »Edino, kar ti gre dobro od rok, je obsojanje, nikoli me nisi vprašala, kako se po č utim,« sem se zadrla. Nikoli nisem imela staršev. Ne spomnim se, da bi mi kdaj izkazovala ljubezen in podporo. V mojih o č eh sta zgolj kot dva č uvaja. Samo nadzorovati in kritizirati znata. Nenehno mi dajeta misliti, da sem ni č vredna, nesposobna ... Mislita, da mi nudita vse. Na žalost se motita. Ne nudita mi ne č esa, kar se ne da kupiti z denarjem, ljubezni. Saj sploh ne znata vzgajati. Prepušč ena sem sama sebi. Sprašujem se, kdaj smo se nazadnje pogovarjali kot civilizirani ljudje. Samo kregamo se. Pojma nimata, kako mi škodujeta. Še spoštovati vaju ne morem ve č . Vidva sta vzrok vsega,kar se mi dogaja. Res č estitam vama za to. Nikoli me nista cenila. Z mamo nista nikoli imela problemov. Od Anine smrti nisem več tista stara pridna Isa! Razmišljala sem že o pobegu. Na va ju itak nism navezana in mi dol maha za vaju. Prsežm, da bom ob prvi priliki zbežala. Žal mi je samo za babico in brata. Oni su sve što imam. Mami mi je spustila ubijalski pogled. Nato pa je izjavila: »Sej nam tko al tko nc ne koristš, usen če si živa al pa mrtva.« V trenutku mi je zarila nož v srce. Bila je besna. Tako se je razjezila, da mi je eno primazala. Samo še nasilja se je manjkalo. Za č ela sem ploskati. Hodila sem okrog nje in se drla "BRAVO".Sultan ka je dosegla svoje. Zmeraj mora biti po njej. Namesto da bi mi pomagala,je še bolj otežila situacijo. Vzela sem stekleno vazo in jo razbila. Tako kot sta onadva zlomila mene...O č i me je mo č no prijel in poskušal umiriti. Povedal mi je,da mi je našel pomoč. Odvrnila sem:"Prepozno je za vse." Vstala sem in odšla na straniš če. Zaslišala sem njun jok ... Pripravila sem si kopel. Vzela sem britvico. Odločila sem se,da bom naredila konec trpljenju. Ne morem več. Popolnoma sem iz č rpana. Vzela sem rde č o šminko in na ogledalo napisala: Z B O G O M! Zlezla sem v kad. Prižgala sem zadn č ik, poslednji dim za moju dušu ranj enu. Zašto ovaj život tako boli? Za vrati se je drl Denis, želel je, da mu odprem. Planila sem v jok. Oprosti mi Denis, obljubim da bom gledala vsak korak tvojeg a življenja. Roke so se mi tresle. Konč no sem zbrala pogum. Pomislila se na Ano, da se ji bom kmalu pridružila v nebesih. Potegnila sem z britvico ... A rjeta A jvazi
2. Temen gozd, sive sence, tuljenje. Visoka, zelena drevesa, vejevje, tuljenje. S koraki približuje se. Na gosti travi stojim, na č rni poti slišim glasove, tuljenje.
Zadušeno, težko dihanje, vsako sekundo bližje je.
Ujeta v naravo sem, njen plod, njena kri. Tuljenje. Veter ovija se od drevesa do drevesa, temen gozd, sive sence, tuljenje. Roke se mi tresejo, bojim se, č esa? Umirim se, poslušam veter, naravo. Tišina.
Ni č ni, ni č. Globoko vzdihnem, spet, zadušeno, težko dihanje, bojim se, č esa?
Po č asi te č em dol po poti č rni, moje tace težke so, že temni se, tuljenje. Iš č em plen, iš č em dom, ozrem se v nebo, kjer luna pot mi kaže. Zatulim. Nekje dale č - moja sorodna duša.
Katarina Kranjec
25
16
17
AGORAFOBIJA Ob podstrešnem oknu tesne mra č ne sobe skozi šipo zre ves zgrbljen, suh in bled, mol č e stoji kot pokorno znamenje zvestobe in z odtisi prstov puš č a steklu nerazlo č no sled. Prestrašen opazuje drobcena č loveška bitja ... ... iz omoti č ne višine so kot golazen brez ovir, brezbrižni za njegove tožbe nemega vpitja, kakor mravlje, stran o č em hitijo za okenski okvir. Z opreznimi koraki se približa koncem vrat, po č asi in drhte prestopi prag le za polovico, spusti obrabljeno železno kljuko, naredi obrat in se vrne spet nazaj pred okensko polico.
Grega Hrib
Meta Me ž an
18
19
18
19
Krvavo rde č madež
PESMI
leži na sivi
posteljnini ulice.
Ali si kdaj opazoval
Črna vrana leti
ples ognja
po svetlomodrem
in si želel zaplesati
nebu, tam,
z njim
levo od bledega sonca,
v pozabo?
in si išče mrhovine
za zajtrk meglenega jutra.
Dež obarva ceste črno;
Naša življenja
sive, sončne ulice sreč e
prenašamo v torbah,
skrivajo svoje zgodbe sramote.
vre čkah in žepih.
Le v samoti
Breme našega življenja
pokažemo pravi obraz,
ustreza teži torbe,
le v samoti
vre čke ali žepa.
smo vsi enaki.
Pazite, da jih ne strgate!
Kajti v zameno
morda dobite le
Neka čudna
ranljivo,
melanholija
papirnato vreč ko …
je v zraku …
Nemo lega
na svet
20
21
20
21
z železnim
objemom.
CANCIÓN DE CUNA
Brezvoljnost vojaka,
(A Mercedes, muerta)
ki koraka
Ya te vemosdormida. Tu barcaes de madera por la orilla.
po ulici
odmeva
Blanca princesa de nunca. ¡Duerme por la nocheoscura! Cuerpo y tierra de nieve. Duerme por el alba, ¡duerme!
v podtalnici misli.
Mestne luči
so oranžna
Ya te alejasdormida. ¡Tu barcaesbruma, sueño, por la orilla!
žerjavica,
ki osvetljuje
F. G. Lorca
nebesno črnino.
PESEM O ZIBELKI
Cigareta
(Mercedes, mrtvi)
se v jutru ugaša,
Že te vidimo spati. Tvoj čoln iz lesa pluje vzdolž obale.
misli potihnejo,
melanholija ostaja.
Bela princesa od nikoli. Spi v temni no č i! Telo in zemlja snega. Spi ob zori, spi!
M eta M ežan
Že si odšla v spancu. Tvoj č oln je meglica, sanje, ob obali!
Prevod: Lara Selko
G al Ko ža r : Preobrazba
22
24
22
23
NEZAMENLJIVO OTROŠTVO
vidiš samo na podeželju, ko ni daleč naokoli cestne razsvetljave in edino, kar sem slišala, je bilo bratovo mirno dihanje in stričevo globoko ogabno hropenje in vzdihovanje. Svojo roko je potegnil ven izpod mojih hlačk, vendar je, kar se da hitro, sveže navlaženo porinil nazaj za bombaž. Čutila sem močan pritisk, ki ga je ustvarjal s svojimi prsti in vedela, da mi občutek preprosto ne ugaja in se ga moram znebiti. Vendar nisem bila zmožna, iz sebe nisem spravila niti najmanjšega »a« niti jokala nisem. V tistem trenutku poskusa upora, pa me je potisnil bližje k sebi oziroma k svojemu spodnjemu delu telesa. Somnim se tople solze na licu in spomnim se notranjega klica »na pomoč«. Na koncu sem iz sebe le spravila klic brata: »Borut, Borut!« Preden se je zbudil, je bil stric že v spe čem položaju in se pretvarjal, da sem s kričanjem prebudila tudi njega. Brat me je pogledal in opazil, da sem gola. Verjetno je mislil, da sem se slekla v spanju. Peljal me je na stranišče, ker sem ga tako prosila. Kaj se je zgodilo po tem, se ne spomnim najbolje. Ko sva se z bratom vrnila, je postelja samevala, strica pa tudi naslednje jutro ni bilo na spregled. Nikoli več nisem hotela prespati pri babici, a nikoli tudi nobenemu povedati zakaj. (od lomek) Maja LIČEN
Moje življenje je sestavljeno iz treh delov. Preprosto se ne najdem samo v eni podobi, ker sem raje troje različno. Najlažje je biti odsev tistega, kar si drugi želijo, da si. In sama kot najstnica sem komunikativna, zbavna in vedno pripravljena na žur. Kot drugo sem to, kar čutim. To, da živim za umetnost in predvsem za lepoto ženske, da si jo vzamem s slastjo in strastjo, da čutim njeno trepetajoče telo. Tretji del mojega življenja pa je tistih nekaj munut preden padem v sanje, ko razmišljm o enem in istem, o mori in sovraštvu, o izgubi otroške miline, čistosti in nedolžnosti. Ko razmišljam o svojem nezamenljivem otroštvu. Imela sem 6 let in bilo je med poletnimi počitnicami tik pred vstopom v 1. razred. S polbratom Borutom sva ostala za eno noč pri babici po materini strani. Te babice noben od naju pravzaprav ni poznal bolje kot po imenu. Živela je v zelo stari umazani hiši, v kateri je zaudarjalo po plesni. Nikoli ne bom pozabila tega vonja, ki me je ves čas dražil na kašelj in zaradi katerega sem zadrževala dih in potem spet na hitro vdihnila in zadržala, dokler nisem imela že popolnoma rdečih lic. Babica je imela 5 otrok. Štiri sinove in mojo mater. Trije od mojih sricev so bili težki alkoholiki in so že večkrat prej imeli težave s policijo. Noben od njih ni delal oziroma služil, zato jih je vse že odrasle, preživljala moja babica. Najmlajši je bil star 25 let in klicali so ga Lojz. Vedno je bil bolj tihe narave, samo smejal se je nekoliko preveč. In tisto edino noč, ki sva jo z bratom morala preživeti v tej hiši, sva spala prav z njim. Spomnim se, da me je brat pred spanjem okopal ter preoblekel in mi povedal pravljico. Vedno je skrbel zame, poznalo se je, da je 7 let starejši in počutil se je odgovornega. Legla sem na sredino postelje in hitro zaspala. To pa je bil čudež, kajti vedno sem se dobesedno matrala, da sem zaspala in tudi ko mi je uspelo, sem se potem ponoči še najmanj trikrat zbudila. To noč sem se zbudila samo enkrat, a naprej nisem zaspala in mislim, da po tej noči še nekaj časa nisem občutila tistega pravega globokega spanca. Zbudila sem se zaradi čudnega občutka na svojem telesu. Začela bi kričati, če ne bi bila v tisti zmedenosti, omotici, ki jo čutiš takoj, ko se zbudiš. Spodnjega dela pižame, ki mi jo je prej brat oblekel, ni bilo več na meni, stričeva roka pa se je rinila pod mojimi majhnimi spodnjimi hlačkami. Ničesar nisem razumela, gledala sem v temo, tisto pravo temo, ki jo
24
25
Meta Mežan: NASPROTJA 1. mesto na natečaju za najboljšo risbo Nasprotja
JEST SEM MATI ANARHIJA, MOJA RES JE SIMPL FILOZOFIJA, NAJ N'BENE OBLASTI NI NAD NAMI, VSE LOHK NARDIMO SAMI.
DEMONSTRACIJE, FRUSTRACIJE, USTVARJAJO NOVE ORGANIZACIJE,
ZGUBLAMO SE V PROCESU, FOLK TEGA NAU PRENESU.
JEST SEM MATI ANARHIJA, MOJA RES JE SIMPL FILOZOFIJA, NAJ N'BENE OBLASTI NI NAD NAMI, VSE LOHK NARDIMO SAMI.
Doris Blatnik in skupina
26
Page 1 Page 2-3 Page 4-5 Page 6-7 Page 8-9 Page 10-11 Page 12-13 Page 14-15 Page 16-17 Page 18-19 Page 20-21 Page 22-23 Page 24-25 Page 26-27 Page 28Made with FlippingBook Annual report maker