čemer je ključna svetovalna služba in njen ustrezen, zaupen odnos, ki ga lahko vzpostavi s posamezniki. Prav tako pomaga izmenjava dobrih izkušenj med samimi dijaki. Sodelujoči v pogovoru so identificirali kar nekaj izzivov, ki pa so različni tudi glede na različne kategorije skupin z manj priložnostmi. Med drugim so izpostavili, da dijaki z ekonomskimi ovirami težje vstopijo v proces projektov mobilnosti. Praviloma ne povedo, zakaj, saj še vedno na tem področju prevladuje stigmatiziranje. Zaradi tega jih je težje prepričati v projekte mobilnosti, po drugi strani pa imajo tovrstni projekti toliko večji učinek, kar dokazuje, da učni uspeh udeležencev sam po sebi ni edino merilo uspešnosti projekta. S sistemskim spodbujanjem in odstranjevanjem ovir lahko pridemo do dijakov z manj priložnostmi in z njimi izpeljemo kakovostne mobilnosti. Sogovorniki so izpostavili tudi izziv, kako že od začetka šolanja pričeti naslavljati problematiko dijakov z ekonomskimi ovirami, ter poudarili, da se sami že osredotočajo na to, da z dosledno pripravo ukrepov vključevanja dijakov pridejo do kakovostnih mobilnosti in visokih učnih učinkov. Z vključevanjem dijakov z učnimi težavami se sogovorniki strinjajo, da nimajo težav, saj z njimi delajo ves čas in jih tudi sistemsko spodbujajo, da se udeležijo projektov. Ovire in izzivi se pojavijo pri dijakih z zdravstvenimi in posebnimi potrebami (slepota, gluhota, avtizem …), kjer bi bila dobrodošla dodatna strokovna pomoč. Predstavljen je bil primer dobre prakse vključenosti gibalno ovirane dijakinje, pri kateri se je izkazala neprecenljiva vloga njene spremljevalke. Tudi zaradi te je bila mobilnost uspešna, učinki izjemni, predvsem pa sta bili opazni višja samozavest in rast na poklicnem področju pri vključeni dijakinji. Pri recipročnih mobilnostih je treba nujno seznaniti vse vključene v mobilnosti. Dobrodošlo je predhodno virtualno spoznavanje in informiranje, da se lahko vsi vključeni primerno pripravijo na dogodek. Vključiti je treba tudi učeče se in delodajalce – ta znanja bodo med mentorji vedno bolj dobrodošla. Novi program ponuja več možnosti, predvsem na področju okrepljenega spremljanja udeležencev z manj priložnostmi (pred – med – po).
Pri ustreznosti višine sredstev je bilo v pogovoru izpostavljeno predvsem to, da je treba zagotoviti celostni pristop k mobilnostim. Včasih celo v obliki naročilnice za nakup oblačil, da sploh lahko gredo na mobilnost. To kaže, da je nekaterim udeležencem treba zagotoviti zelo osnovni standard. Potrebna so tudi dodatna sredstva za spremljevalce. Sogovorniki so se strinjali, da je treba doseči vse relevantne ciljne skupine, ki jih lahko znotraj projektov mobilnosti naslovimo, npr. mentorji v podjetjih, svetovalni delavci, razredniki … Institucije morajo pridobiti znanje, kako celostno poskrbeti za udeležence z manj priložnostmi tako na nivoju priprav kot pri implementaciji projektov. Zelo dobro morajo poznati mehanizme podpore, ki jih zagotavljajo nacionalne agencije, hkrati pa je dobro, da imajo vzpostavljene protokole dela z udeleženci z manj priložnostmi in poskrbijo za celostno obravnavo vseh, ki se izobražujejo na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja. Dijaki iz skupin z manj priložnostmi so pogosto soočeni z izzivi, kot sta nizka samopodoba in občutek sramu. Učinek mobilnosti na te skrite primanjkljaje pa je neprecenljiv, kar kaže tudi na to, kako pomemben je vidik vključevanja, predvsem pa individualen pristop, ki ga koordinatorji sicer povečini že imajo.
Poklicno in strokovno izobraževanje Alen Kraševec CMEPIUS
Primeri dobrih praks s področja
Pogovor z devetimi sogovorniki iz treh različnih institucij poklicnega in strokovnega izobraževanja je pokazal, da je v zvezi z vključevanjem udeležencev z manj priložnostmi na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja pomembno predvsem sodelovanje in skupno delo svetovalnih in drugih strokovnih delavcev. Strinjali so se, da je pomemben individualen pristop k posameznemu udeležencu, pri S sistemskim spodbujanjem in odstranjevanjem ovir lahko pridemo do dijakov z manj priložnostmi in z njimi izpeljemo kakovostne mobilnosti.
Dijakinje s posebnimi potrebami v tujino na prakso Pripravili: Tanja Kek, svetovalna delavka, in Andreja Perčič, učiteljica praktičnega pouka, Živilska šola, Biotehniški izobraževalni center Ljubljana BIC Ljubljana že od leta 2002 sodeluje v mednarodnih mobilnostih, sprva v programu Leonardo da Vinci, od leta 2014 v programu Erasmus+. Najpogosteje sodeluje s partnerji iz naslednjih držav: Irska, Velika Britanija, Švedska, Finska, Estonija, Litva, Nemčija, Avstrija, Francija, Španija, Portugalska, Češka, Poljska, Belgija,
36
37
CMEPIUS // NOVIČNIK // 2022
CMEPIUS // NOVIČNIK // 2022
Made with FlippingBook Online newsletter